Preskoči na vsebino | Preskoči na navigacijo

Sekcije

Nič

20.12.2013

Sprašuješ, kaj je treba storiti? Nič.

Vse konča v odpadkih, le za vprašanje časa gre, je pogosto govorila moja mati. Zdaj ne pravi nič več, počne pomembnejše stvari. Ali pa nima več volje, da bi omenjala to misel. Stalno je govorila o predmetih, ki se uničijo ali izgubijo. Jaz pa naj si ne bi belil glave zaradi razbitega krožnika ali izgubljenega osebnega dokumenta. Vse prej ali slej postane odpadek.

O tem stavku sem še malo razmišljal, bog ve, če tega tudi ona ni storila. Moje sklepanje je zame zelo priročno in z njim lahko utemeljim tudi moj odgovor na tvoje vprašanje.

Vse konča v odpadkih, le za vprašanje časa gre. Tudi človek. človeštvo je model, ki se izteka, ki se je v svoji aroganci povzpel nad evolucijske sile, ki bi mu verjetno lahko pokazale poti preživetja. Vedno več je prizadetosti in - ja, tudi sam sem prizadet kot oseba, ki nosi očala. Odvisni smo od vseh teh opor in protez, ki jih ima in potrebuje naša družba. Za ohranjanje opor potrebujemo toliko virov, tako da ni možno, da bi živeli v skladu s trajnostnim razvojem.

Mislim, da ni treba ničesar storiti. Kaj je mogoče storiti, je drugo vprašanje, ki zahteva drug odgovor. Našo kulturo, ki nam je tako zelo pomembna in všeč in je tako udobna in prijetna, bi lahko zamenjali. Lahko jo zamenjamo za kulturo, za katero je značilen življenjski standard vasi iz predindustrijske dobe. Pred industrijsko revolucijo je bilo veliko dela, zelo veliko. Malo spanja. Zelo malo. In tudi zelo malo prostočasnih dejavnosti. In natanko vsega tega nočemo.

Čeprav ... takrat se je življenje odvijalo počasneje in ... manj nevrotično? Še nikoli nisem slišal, da bi ljudje iz predindustrijske dobe trpeli za izgorelostjo ali storili samomor. To vendar pomeni, da je takrat moralo biti življenje znosno. In da v svojem izobilju in z vso množico stvari, ki jih imamo, nismo kos kot ljudje, ki v tistih časih niso imeli ničesar. In da poleg tega ustvarjamo probleme, ki jim nismo kos. Stopnja samomorov in primerov izgorelosti je vedno višja.

Če hočemo živeti boljše, moramo torej zmanjšati naše zahteve, želje in naše celotno zavedanje. Ubežati moramo svetu mobilnih telefonov, virtualnosti, potrošništva in nafte. Pogosteje si moramo zaželeti - nič. Potem bomo spet sproščeni. Potem bo življenje spet delalo napake. Potem bo živel tisti, ki je sposoben živeti.

In kaj bi izgubili, če bi storili to, kar lahko storimo? Izgubili bi varnost. Hrana ne bi bila dosegljiva z zlatom. Zdravstvenega varstva ne bi bilo mogoče več plačevati in bi šlo rakom žvižgat. Naša izobrazba in naše znanje bi postopoma izginjala v podzavesti. In morda bi ju spet odkrili. Samo zato, da bi človeka spet potegnili iz blata in ga potem morda dokončno pustili pasti. Vse konča v odpadkih.

Avtor: Patrick Tobler, Švica

Mladinski parlament Alpske konvencije je leta 2006 ustanovila Akademska gimnazija v Innsbrucku. Njegovi predstavniki in predstavnice zasedajo enkrat letno, vsakokrat v drugi alpski državi. Zasedanje Mladinskega parlamenta v letu 2013, ki bo potekalo v znamenju gesla Moje alpsko leto prihodnosti - zahteve mladih za uresnic(evanje trajsnotnega razvoja alpskih mest v smislu Alpske konvencije, bodo organizirali društvo Alpsko mesto leta, Sonthofen, alpsko mesto leta 2005, in Gimnazija Sonthofen, strokovno pa ga bo spremljala Mednarodna komisija za varstvo Alp (CIPRA).
Izvedbo zasedanja je med drugimi omogoc(ila velikodušna financ(na podpora programa EU Mladi v akciji, Bavarskega deželnega ministrstva za okolje in zdravje ter Zveznega ministrstva za okolje, varstvo narave in varnost reaktorjev.

Gap Chambéry Brig-Glis Sondrio Sonthofen Herisau Trento Bolzano Bad Reichenhall Bad Aussee Belluno Villach Maribor Idrija Annecy Lecco Chamonix Tolmin Tolmezzo karte_alpen.png

 

 

 

 
Osebna orodja